Iz vsebine

“Nad vhodom na stadion v Delfih je v kamen vklesan napis
SPOZNAJ SAMEGA SEBE
Ta pogoj antičnih mislecev velja še danes.
Da bi lahko karkoli spremenili na sebi ali v sebi, moramo najprej odkriti sebe.
Učenje zato ni le pasivno sprejemanje navodil ali znanj, ki jih ponuja okolje, ampak je najprej spoznavanje samega sebe.
Z ozaveščanjem postanejo fiziološko in genetsko programirane dejavnosti dostopne razumu, s primernim urjenjem pa tudi na naši volji.”

Sodobna humanistična znanost se pri obravnavi človekovega učenja in ustvarjalnosti čedalje bolj ogreva za celostni (holistični) pristop. Celostno učenje namreč sledi delovanju možganov, ki oblikujejo miselne predstave s sklepanjem od celote na posamično (deduktivni način), ko so posameznosti sestavni del neke širše zastavljene celote oz. nekega dogajanja (fenomena). Sedanja šolska znanost deluje prav obratno: možganom vsiljuje učenje po načelih sklepanja od posamičnega k splošnemu (induktivni način), ko naj bi celoto dojeli z raziskovanjem (analiziranjem) podrobnosti. Analiziranje je izrazito razumsko, opazovanje fenomenov pa izrazito doživljajsko dogajanje. Človek pa ni le razumsko bitje, saj je njegova sposobnost doživljanja, vrednotenja in osmišljanja nekega dogajanja pomembnejša kot razumevanje opazovanega dogajanja. Tudi nevroznanost ugotavlja, da je človek po načinu delovanja bolj doživljajski kot razumski – ali učeno rečeno: bolj fenomenološko kot analitično bitje.

Novostim v nevroznanosti želim slediti tudi na področju športne dejavnosti, ko obravnavam otroke in šolarje kot nepogrešljivi sestavni del življenja kot celote. Brez njih bi življenje na tem planetu bilo prazno in brez smisla. Ko jih preko športa in doživljajskih delavnic želim s strokovnimi sodelavci oblikovati v odgovorne in srečne osebnosti, se poslužujem novostim iz nevroznanosti, funkcionalne anatomije, kineziologije, doživljajske pedagogike, antropologije in razvojne psihologije. Tako pojmujem celostni pristop.