Starši
Pred dobrim letom se je naša Klara vključila v program Sport Praktikuma, katerega vodi Toni Pintarič. Nekaj sem že prej vedel o načinu dela po pripovedovanju družinskih prijateljev, kaj dosti pa ne. V tem času, preko pogovorov z otroki, ostalimi starši in tudi Tonijem ugotavljam, da je to prava pot, kako voditi mladega človeka. Mogoče ne edina, vsekakor pa prava. Živimo v času, ko je praktično edina resnica doseči efekt, rezultat. Skoraj nihče pa ne govori o poti, kako do nečesa priti, čemu na tej poti slediti. Če se že omenja napor za dosego cilja, se ga samo kot nujno zlo. Kot nekaj, čemu bi se bilo bolje izogniti, nekaj nepotrebnega. Že starši velikokrat napačno razumemo ta odnos, ko želimo za vsako ceno olajšati otroku napor, da bi ta prišel do cilja. Mu zgladiti pot, ga obvarovati pred razočaranji in naporom. To je izjemna zabloda. Rezultat je otrokov ne-odnos do stvari, do soljudi (ki so po navadi samo moteči pri njegovi zahtevi »imeti«. In to je (vsaj za mene) tista točka, katera je bistvena pri načinu dela z otroci, katerega izvaja Toni. Torej, razsvetlitev človeka, z njo pride modrost in nato vedenje (vednost, utemeljeno spoznanje). In, prepričan sem, da ni človeka, ki pride do utemeljenega spoznanja, ki ne bi imel pravilen odnos do sočloveka. Predvsem pa pozitiven odnos do sebe, kar pa je tako najbolj važno. Ne moreš spoštovati druge, če ne spoštuješ sebe, če nimaš dobre samopodobe. To je naslednja pomembna stvar pri načinu dela Tonija Pintariča.
Vsaj toliko, kot se naši otroci naučijo po Gestalt metodi, se tudi starši učimo od svojih otrok. Jaz vsekakor.
Mogoče za konec še to: vsakič, ko razmišljam o prej navedenih stvareh, se hote li nehote zmeraj vsili v razmišljanje kitajska modrost, ki pravi, da ko je učenec pripravljen, učitelj pride.
Andrej Pajmon
Angine, bronhitisi, hitra rast in težave z ukrivljeno hrbtenico so bile povod, da iščemo za Ilijo alternativna zdravljenja. Zelo pomemben del tega je ukvarjanje s športom. Najprej je začel z judom, nato je bilo na vrsti plavanje in odbojka, a vse nekako na silo, brez prave volje. Na treninge je hodil ker je pač moral, brez iskrice veselja. Zavedali smo se, da nismo na pravi poti, a gibanje je bilo nujno in tako smo poskusili vsako leto kaj drugega. Pri 13-ih se je pridružila še puberteta in čas je bil za resno spremembo. V pretirani meri obkrožen z vzgojiteljicami ter učiteljicami je Ilija v Toniju našel stabilen in močan moški izziv, ki ga kot najstnik še kako potrebuje. Izurjen v manipuliranju, iskanju bližnjic in lažjih poti je končno odkril nekaj, kar ga izpolnjuje. Pravi užitek ga je opazovati, kako z veseljem (pravočasno) zgodaj vstaja in obiskuje trening celo dvakrat dnevno. Uživa v igranju tenisa, čeprav kot novinec v skupini običajno ne zmaguje. Postaja vedno bolj vztrajen in odgovoren, kar se zelo močno občuti tudi v domači dinamiki. Sproti rešuje konfliktne situacije, lažje priznava napake in sprejema posledice. Postopoma se uči opazovati svoj napredek in se ne primerja vedno z drugimi, kar se mi zdi za zdrav razvoj osebnosti zelo pomembno. Pri Toniju je dovoljeno biti drugačen, zaželeno je misliti s svojo glavo, stati za svojimi prepričanji in slediti lastni volji. Večina otrok ima danes le redko možnost razvijati se v takšnem okolju. Ker je s programom začel dokaj pozno, nas tako hiter napredek še toliko bolj preseneča. Za izboljšanje fizičnih težav je zelo dobrodošlo, da ne igrajo le tenisa, ampak vključujejo še plavanje, pilates, tek… Čeprav je tenis individualen šport, je čutiti izredno močan duh skupine. Biti del zdrave skupine, izmenjavati mnenja, ter družiti se z radovednimi in razmišljujočimi vrstniki je Iliji še posebej v veselje, vedno bolj kritičen pa postaja do prejšnje družbe. Kot starš si želim, da moj otrok odkrije svoje kvalitete, razvije svoje potenciale, zgradi močno samopodobo, si postavi realne cilje, se nauči premagovati ovire, sprejemati odgovornost in zaživi samostojno življenje. Kot kaže, smo s Tonijevo šolo na pravi poti.
Petra Strgar Rižnar
Ob otrokovem vstopu na teniška igrišča nismo natančno vedeli kaj lahko pričakujemo in kako se bo kot 8 letnik znašel in razvijal naprej. Vodila ga je otroška radovednost, športna vznesenost, velika tekmovalnost in dosti novih in zanimivih doživetij. S prvimi tekmovanji so prišli prvi vzponi in padci. Otrok se je pričel intenzivno razvijati telesno in psihično. Začel se je oblikovati. Oblikovati je pričel specifično športno motivacijo za doseganje športnih ciljev. In prav v tem obdobju se je vzpostavil progam oblikovanja osebnosti športnika, v katerega se je tudi vključil. Pester, zanimiv program, po meri posameznika in skupine kot celote je dal otroku splošno motivacijo za doseganje življenjsko pomembnih ciljev, ustreznega vrednostnega sistema in predvsem vpogled vase – zavedanje in poznavanje samega sebe ter upravljanje s samim sabo. Pokazalo se je, da program ne sloni na tekmovalnih in storilnostnih tendencah, ki vladajo v športu, hkrati pa tega tudi ne izključuje. Kot družina smo bili in smo še danes vpeti v način dela in ga ves čas podpiramo. Naš otrok je ob tem moral zaradi zdravstvenih težav prilagoditi trenažni proces in v najobčutljivejšem obdobju sprejeti situacijo tako kot je, ter biti psihično stabilen. Program oblikovanja športnika je tako na preizkušnji v polnem pomenu besede. Cilji so še zmeraj isti, samo pot je zdaj drugačna, težja, a podprta z vsemi odlikami programa v katerega je naš otrok vključen.
Zdenka in Roman Buzeti
Prišla sem do veliko novih spoznanj. Ko se ti rodi otrok, z njim žal ne dobiš navodil, kako z njim „upravljati“. Opremljen si le s tistim znanjem in veščinami, ki jih pridobiš v primarni družini. Pa še teh se zavestno zavedaš bolj malo. Saj so pogosto potlačene v nezavedno. Da ne omenjam bombandiranja z vso literaturo o vzgoji, ki pogosto pozablja, da je človek člen narave in socialno bitje. Z instant navodili želi potisniti starše v potrošništvo, ne pa k intuiciji, ki je najbolj potrebna za razvoj v prvih letih življenja. Ko je bil otrok star 10 let, sem spoznala stvari, na katere bi morali biti starši pozorni že od ranega otroštva. Prvih sedem let je najpomemnejših za psihosocialni razvoj otroka. V ranem otroštvu se razvijejo vsi vzorci, ki te spremljajo celo življenje. Z ozaveščanjem se jih začnemo zavedati. Spremeniti jih je pa veliko težje. Potreben je pogum in odločnost.
Ko smo spoznali vzroke za pojav astme, smo jo lahko tudi odpravili. Pri nas je bila psihosomatskega izvora. Vse pumpice in vse kreme so delovale le kot obliž in blažile zgolj simptome. Astme pa niso odpravile.
Naš otrok se je naučil pomembne veščine za življenje. Postaviti se zase in zadihati s svojimi pljuči. Ne hodi več po prstkih, ampak pogumno koraka. Vsem izzivom naproti.
Lidija Bratuša
Hčeri je bila na rednem šolskem pregledu ugotovljena skolioza hrbtenice. Gre za 3D deformacijo skeleta. Šolska medicina v 80% ne pozna natančnega vzroka za njen nastanek. Tako so nam povedali. Kakor koli že, bila je napotena na pregled k specialistu. Z meritvami je ugotovil ukrivljenost hrbtenice za 18 stopinj po Cobbu. Naložil ji je neoperativno zdravljenje s fizioterapevtskimi vajami. V kolikor ne bo spremembe, jo čaka steznik, oklep… Leto je hitro minilo. Ponovno smo se srečali v ordinaciji. Njegove oči kar niso mogle verjeti meritvam. Njegove gestike in mimike si nisem znala razlagati. Končno! Čas soočenja z rezultati vseh možnih diagnostičnih instrumentov šolske medicine. Zgodil se je čudež! Zgodila se je korekcija ukrivljene hrbtenice iz 18 na 14 stopinj! V enem letu! Šolska medicina je mnenja, da se z rednimi vajami ukrivljenost hrbtenice samo zaustavi. Da ne napreduje, po domače povedano. “MI” smo pa dokazali, da se da “bolezensko sliko” izboljšati. Kdo je mišljen z “mi”? To je naša hči, ki je motivirano, zagnano in redno hodila na vadbo. In tu sva midva z možem, ki sva jo spodbujala in ji nudila ustrezne pogoje za razvoj.
Simona Grajfoner
Nino je že od nekdaj otrok, ki ga vodi neizmerna energija, zato je njegova potreba po telesnih aktivnostih velika. Kot otrok se je preizkušal v karateju in nogometu, blizu pa so mu bile vse igre z žogo. Ko je pred tremi leti izrazil željo, pobližje spoznati tenis, se je kmalu pojavila priložnost za to. Treningov se je najprej udeleževal ob sobotah, kmalu pa nama je z možem Toni predstavil celostni program, ki ga odlično vodi s svojimi sodelavci. S programom pridobivamo vsi, Nino kot športnik in mladostnik, midva z možem kot starša. Kot starša živiva sinovo odraščanje in sproti ugotavljava, kaj prinaša njemu, kaj možu in meni. Rasteva skupaj z njim, se ob njem in z njim učiva. Mladi športnik se na svoji poti srečuje z marsičem, z uspehi, neuspehi, poškodbami. Ninova nedavna poškodba roke je dala odgovore na posamezne dvome ali strahove, ki jih imamo predvsem starši. Otrok pa dokazuje, da ovir ni, da gre le za pristop in odnos do dela, postavljanje prioritet in premagovanje meja svojih zmožnosti.
Darja in Miro Roškar
Vzgajati pomeni sodelovati, prilagajati se, poslušati, trpeti, občutiti bolečino, jokati, pasti in se potem znati tudi pobrati. In to mora biti in ostati glavna naloga staršev. Vsi ostali lahko le še doprinesejo k temu. In ni lahko, presneto težka naloga življenja, najtežja.
Tenis ni bil nikdar naš cilj, prišel je tako, lahko bi rekli z vetrom, samo enkrat, nenadoma. Mama rad bi poskusil, veš tisto, kaj so igrali tam na morju, kako se že reče,…. In smo pričeli s tečajem tenisa. Tako je začel Aljaž. Blaž spet druga zgodba, igral bom nogomet in smo pričeli z nogometom. Eno leto. Nato tenis, je bil očitno močan zgled starejši brat. Zakaj pišem smo…., zato, ker smo vključeni vsi, starši smo ene vrste menedžerji, ki vse povezujemo in omogočamo, otroka trenirata in trenirata, ker si to želita, to je njuna želja, ne najina.
Pa smo prišli vse do tekmovalnega tenisa in sedaj sodelujeta oba v programu osebnostnega razvoja. Super, kaj naj rečeva. Veliko novega. Imata pa dobre temelje vzgoje, hitro sta lahko nadgradila svoj razvoj in osebnost. In sta ga, res sta ga. Postala sta samozavestnejša, vesta kaj hočeta, postavljata si realne cilje, tudi kašnega, ki se zaenkrat zdi nerealen, vendar veva, da se bo z njunimi potenciali realiziral. Želita si tekmovati, vendar istočasno vesta, da morata ostati na realnih trdnih tleh, kjer je potrebno delati, se razvijati in marsikaj potrpeti. In ta progam jima takšne stvari olajša. Zelo pomembno vlogo pri tem ima trener, ki nad njima bdi, ju ustrezno usmerja, spodbuja in popravlja njune napake, saj ju kot starša z zaupanjem za čas treninga, delavnic in taborjev prepuščava v njegove roke.
Branko in Janja
Prepoznavanje občutkov, spoznavanje temperamenta in prepoznavanje telesnih odzivov, so osnova za razvoj v zrelo osebnost. Pomembno je razviti samorefleksijo ter tako razviti svoje prirojene značilnosti v zmožnosti. Slednje pa se lahko zgodi zgolj s spoznavanjem sebe. Pridobljena znanja in veščine lahko uporabljamo povsod v življenju. S celostnim pristopom pa pridobivamo prav vsi.
Borut Grajfoner
Ko sem prvič zagledal svoja otroka, Aleksa in Denisa (dvojčka) sem vedel, kaj je najpomembnejše v življenju. Določene predstave, kako otroštvo primerno oblikovati so sicer v meni bile, je pa sledila negotovost in iskanje odgovorov, kako otroka optimalno razviti. Na poti iskanja, iskanja tudi kdo sem sploh jaz, sem spoznal prečudovite ljudi. Eno je sledilo drugemu, danes otroka obiskujeta Sport Praktikum, nadaljevalni celostni program. Sodobna vsebina programa omogoča otrokom in mladostnikom spoznati samega sebe in ne samo njim. Tudi staršem, dovolj odprtim za spremembe. Torej celostni pristop za celo družino. Počutim se privilegirano, da smo lahko del te zgodbe.
Hvala Toni, hvala celi ekipi.
Danilo Zemljič