Osebnostni razvoj

KRATKA PREDSTAVITEV POTI OSEBNOSTNEGA RAZVOJA

Gre za spodbujanje razvoja osebnosti pri mladih športnikih po gestaltnih načelih, zato celostni pristop: urjenje in ozaveščanje gibalnih sposobnosti, čutnih zaznav, čustvene odzivnosti, miselnih spretnosti ter ozaveščenosti sebe (lastni jaz, Self, sebstvo, das Selbst). Vključuje spodbujanje občutka lastne vrednosti, odgovornosti, dobronamernosti, poštenosti in strpnosti do drugačnosti drugih, kar je ključno za oblikovanje osebnosti. Te veščine lahko razvija športnik od otroštva do zrele dobe ob ustreznem sodelovanju socialnega okolja. Žal jih športna stroka le poredkoma vključujejo v programe, zato želimo nadoknaditi to vrzel in preko izkustvenih delavnic pomagati mladim športnikom uriti temeljne kompetence, ki opredeljujejo osebnost. Izhajamo iz predpostavke, da bo ozaveščen mladi športnik bolj motiviran za šport, delo in učenje ter dojel športno vadbo in šolanje kot lastno potrebo v spodbudnem okolju.

Ustrezno usmerjen osebnostni razvoj omogoča:

Sposobnost odprtega soočanja s problemi, jasno razmejevanje jaz-ti odnosov, prevzemanje odgovornosti za lastne odločitve, sposobnost ozaveščenosti sebe (avtorefleksije), odprto in jasno odzivanje na izzive iz okolja, jasno oblikovanje življenjskih usmeritev, z osebno izkušnjo oblikovan sistem vrednot, visoko frustracijsko toleranco in samodisciplino, primerno socialno in ekološko naravnanost, celostno zdravje (telesno, duševno in socialno).

Pomanjkljivo usmerjen osebnostni razvoj povzroča:

Neustrezno presojanje realnosti (beg v sanjarjenje), iskanje opore in varnosti zase zunaj sebe, neodgovornost (prelaganje odgovornosti na druge), nesposobnost presojanja trenutnega dogajanja, odzivanje z odpori in obrambnimi mehanizmi, slabo predvidljivost dogajanj in nenačrtnost, neustrezen ali od drugih prevzet sistem vrednot, šibko potrpežljivost v stiski, nediscipliniranost, slabo socialno in ekološko povezanost v okolju, več psihosomatskih in avtoagresivnih obolenj.

S celostnim razvijanjem osebnosti dosežemo pri mladih večjo motiviranost za učenje in delo, večjo stopnjo odgovornosti, sproščenosti in ustvarjalnosti, večjo odprtost do drugih, večjo odločnost v ravnanju, manj prestopništva ter manj zlorabe tobaka, drog in alkohola.

Usposobljen športni trener bo v obliki doživljajskih delavnic uril (coaching) mlade športnike v treh ali več skupinah kompetenc: ozaveščenost, pripadnost, učinkovitost,… – vsako šolsko leto po eno.

Vsaka od navedenih kompetenc je predstavljena z desetimi različnimi vsebinami, prirejenimi za skupine mladih športnikov.

Vsebina programa za prvi letnik:

OZAVEŠČENOST:

DOLŽNOSTI IN PRAVICE
USMERJANJE POZORNOSTI
STIK S SEBOJ
TELESNI ODZIV
GIBALNOST
ČUTNO ZAZNAVANJE
ČUSTVENI ODZIV
MISELNI ODZIV
VEDENJSKI VZORCI
SAMOOBVLADOVANJE

Vsebine programa za nadaljnje usposabljanje, najdete v našem učnem načrtu. V knjigi Šolar na poti do sebe, avtor Viljem Ščuka.

CELOSTNI PRISTOP SKOZI ŠPORT – razvoj temeljnih kompetenc zdrave osebnosti

Šport je smiselno dogajanje le, če je njegova telesna dejavnost povezana s psihično (duševno) in spoznavno (duhovno) razsežnostjo v življenju športnika. Le takšna trojna povezanost mu omogoča, da postane osebnost. Osebnost pa ni vsota opisanih treh razsežnosti ampak odnos, ki se vedno na novo in vedno na drugačen način oblikuje pri medsebojnih povezavah teh razsežnosti. Tako pojmuje svet sodobna fizika, ko ugotavlja, da svet ni le skupnost teles, ampak vedno novo in vedno drugačno dogajanje. Na tak način so si v antičnih časih razlagali vsakršno dogajanje, tudi šport. Starogrški filozof Platon je npr. v svojo filozofsko šolo vključeval izključno mladeniče, ki so bili spretni v športu, matematiki in glasbi oz. v pesništvu. V zrele osebnosti (“filozofe”) je torej želel oblikovati le telesno spretne, bistroumne in duhovno ozaveščene posameznike. Ta antična postavka oz. sodobni pristop iz kvantne fizike je izhodišče našega načina dela.

Izhajamo iz predpostavke, da je možno športnika oblikovati kot osebnost le, če je trening vezan na urjenje (coaching) temeljnih zmožnosti (kompetenc), ki so pogoj za kakovost življenja in si jih športnik pridobi z razvijanjem dednih sposobnosti, nadarjenosti in socialnih veščin. te kompetence so: varnost, ozaveščenost, pripadnost, smiselnost in učinkovitost. Od njih bo odvisen način zadovoljevanja bioloških, socialnih, kulturnih in drugih potreb. Zastavljene so dovolj široko, da pokrivajo zahteve življenjskega sloga športnika v našem kulturnem okolju.

VARNOST je osnovna človeška potreba, ki hkrati pomeni varno okolje in varnost v samem sebi. Brez nje ni možno preživeti oz. izpeljati nobene dejavnosti. Postavljena je na začetek, saj je vsaka potreba (hotenje, težnja) vezana najprej na frustracijo in čustveno neugodje, ki običajno povzroča ogroženost. Izguba varnosti pomeni strah, ogroženost, nizko samozavest in občutja krivde, ki jo pogosto spremljajo čustvene motnje, negotovost, tesnoba, pretirano prilagajanje na stres in izgorevanje. Proces celostnega razvoja skozi šport tako zahteva nenehno ustvarjanje pogojev za rast in hkrati spodbujanje samoopazovanja in samozavedanja.

OZAVEŠČENOST pomeni sposobnost vzpostavljanja stika s seboj v trenutnem dogajanju in vztrajanja v njem tudi v stiski in drugih neprijetnih čustvenih stanjih. Osebnostno trdnega športnika ni strah soočenja. Potrebuje pa ozaveščenost, da bi prepoznal lastne odzive na izzive iz lastnega telesa in iz okolja, in (p)ostal to, kar je in ne tisto, kar bi želel biti oz. kar bi drugi želeli, da bi bil. Neozaveščeni športnik ne prepozna dogajanja (“likov v polju”) in goji napačna pričakovanja do sebe in drugih. Običajno ne zna obvladovati lastnih hotenj in strasti, je nepremišljen in izbira napačne odločitve.

PRIPADNOST skupini je ena od temeljnih potreb športnika, saj smo ljudje socialna bitja in se potrjujemo in učimo s sodelovanjem z drugimi. Biti sprejet v skupini, družini, razredni skupnosti, društvu, klubu, delovnem kolektivu itd., razvija občutek lastne vrednosti in pripadnosti. Zato si prizadevamo biti na voljo drugim, jim v stiski nuditi pomoč in podporo, se z njimi družiti in jih sprejemati takšne, kot so. Tisti, ki so izgubili občutek pripadnosti, so se oddaljili in tavajo na robu. Čutijo se negotovi, sumničavi, imajo občutek izgubljenosti, nizko samospoštovanje, nezaupanje vase, včasih vedenjske motnje, nesocialnost in druga težja psihična stanja.

SMISELNOST športne dejavnosti je v ozaveščeni predstavi o sebi, ki vključuje čustva, razum, doživetja in občutek lastne vrednosti. Brez te predstave živi športnik prazno, ohlapno in neodgovorno, saj mu manjka ustvarjalnost, težnja k boljšim rešitvam, lastnem napredovanju, doživljanju ugodja, lepote in tovarištva. Šele vizija omogoča, da ve, kaj hoče, kam je namenjen, oz. katero rešitev bo izbral, da bo dosegel zastavljeni cilj.

UČINKOVITOST je za športnika ključna. Brez prepričanja v lastno učinkovitost bi izgubil voljo in moč, ki mu zagotavljata razvoj. Učinkovit pa bo le tisti, ki je že razvil občutek varnosti, ozaveščenosti, pripadnosti in smiselnosti. Uspeh drugih naj mu bo spodbuda za večjo učinkovitost in ne za zavist. Neučinkoviti posamezniki niso sposobni zadržati pomembnih novih znanj in veščin. Nekritično prevzemajo vse, kar jim ponujajo drugi. Pri odločitvah so negotovi, posnemajo druge in težijo k zlivanju z močnejšimi, vplivnejšimi. Vseskozi ostajajo nenačrtni, neustvarjalni in osebnostno nezreli.